CORTEO CONTRO I CPR, LE FRONTIERE E LA VIOLENZA LUNGO LA ROTTA BALCANICA

DOMENICA 9 GIUGNO h.15 a P.Unità a Gradisca

Una terra segnata dal confine, ma da sempre meticcia e multiculturale, rischia nuovamente di ospitare una galera etnica.

La prefettura di Gorizia, in ottemperanza al decreto Minniti-Orlando varato dal Governo Renzi, ha pubblicato il bando per aggiudicare la gestione di un CPR (Centro di Permanenza per il Rimpatrio, ex CIE e ancora prima CPT) presso all’ex caserma Polonio di Gradisca d’Isonzo (GO). La prima data di apertura possibile è il 1° giugno 2019.

A partire dall’apertura del CPT nel 2006, l’ex caserma Polonio è stata al centro di polemiche, inchieste giudiziarie, presidi e manifestazioni organizzate dalle reti antirazziste e solidali. Le persone detenute hanno messo in atto negli anni varie pratiche di resistenza, anche sottoforma di autolesionismo, e hanno dato vita a molte rivolte, determinando così la chiusura del centro nel 2013, dopo la morte di Majid El Kodra.

Il CPR è di fatto una prigione dalla quale i ‘trattenuti’ (non detenuti, perché l’internamento nei CPR è determinato da un provvedimento amministrativo, non da una sentenza penale) non possono uscire. La struttura di Gradisca è nota in particolare per la sua somiglianza ai carceri di massima sicurezza, evidente nella parcellizzazione di tutti gli spazi, nella presenza di grate a coprire anche i cortili interni, nel fissaggio dei suppellettili alle pareti e ai pavimenti. Il Gip presso il Tribunale di Gorizia definì nel 2014 «alienanti» le condizioni di vita del CPR e «disumano» il contesto quotidiano al suo interno.

Il CPR è un’istituzione totale e un dispositivo di controllo che instaura una gerarchia tra cittadine/i e non cittadine/i basata su razzializzazione, classe, passaporto. È un luogo di segregazione dove si può essere rinchiusi fino 180 giorni (secondo il nuovo limite fissato nel Decreto Sicurezza) anche semplicemente a causa del possesso di un permesso di soggiorno scaduto. Si tratta di un abominio giuridico che non garantisce alla persona trattenuta nemmeno le tutele che l’ordinamento italiano riconosce alle carcerate e ai carcerati.

Il CPR è solo l’ultimo anello di una catena che inizia con lo sfruttamento economico neocoloniale dei cosiddetti “Paesi in via di sviluppo”, anche attraverso gli interventi militari, diretti o per procura, che generano eterne zone ‘destabilizzate’, facili da saccheggiare. Questo sistema costringe milioni di persone a migrare, cercando di raggiungere l’Europa. Nell’impossibilità di ottenere i visti necessari per attraversare le frontiere legalmente, esse si vedono costrette a muoversi illegalmente, pagando i trafficanti di esseri umani e affrontando viaggi massacranti e pericolosissimi.

I Paesi europei delegano il contrasto alle migrazioni a diversi agenti senza scrupoli: ai signori della guerra libici (attraverso, ad esempio, gli accordi firmati dall’ex ministro Minniti e rinnovati dal governo Lega-M5S); a Erdoğan, cui l’UE ha per questo versato 3 miliardi di euro; alle polizie di Croazia, Serbia e Ungheria, che sono da tempo sotto accusa per le violenze perpetrate contro i e le migranti lungo la rotta balcanica.

A dispetto della propaganda, questo contrasto non ha lo scopo di bloccare un fenomeno per sua natura inarrestabile, bensì di rendere quelle frontiere dei tritacarne, dei dispositivi idonei a trasformare chi riesce a superarli in soggetti deboli, disposti a ogni ricatto per conservare il premio di un viaggio difficile. Proprio per questa ragione la legge Bossi-Fini lega dal 2002 contratto di lavoro e rinnovo del permesso di soggiorno, costringendo chi arriva senza visto ad accettare condizioni lavorative spesso inimmaginabili per i cittadini comunitari, pur di non rischiare di essere rimpatriata/o.

I CPR sono l’ultimo deterrente da brandire contro chi pensa di ribellarsi a questo meccanismo infernale.

Si tratta di un sistema che cerca di rendere la manodopera straniera più sfruttabile dalle imprese italiane, che crea divisioni e concorrenza al ribasso tra gli stessi lavoratori, che permette alle forze reazionarie e razziste di costruire le proprie fortune politiche speculando sulla guerra tra poveri scatenata da questi stessi potenti.

Rompere questa catena è di fondamentale importanza per iniziare a costruire una società inclusiva aperta, accogliente e solidale.

Iniziamo da una anello: iniziamo dal CPR di Gradisca!

DOMENICA 9 GIUGNO

h 15:00 Piazza Unità, Gradisca d’Isonzo (GO)

Siamo un’assemblea larga e plurale che non si riunisce sotto nessuna bandiera. Chiediamo perciò che nei primi spezzoni non ci siano simboli di nessuna organizzazione, per evitare che chiunque metta il proprio cappello sul corteo. Informiamo inoltre che non tollereremo simboli di forze politiche responsabili delle leggi razziste presenti in Italia.

PROTESTNI SHOD PROTI DEPORTACIJSKIM CENTROM (CPR), MEJAM IN NASILJU NA BALKANSKI POTI

Območje zaznamovano z mejo, a vendar od nekdaj mešano in večkulturno, bi lahko ponovno gostilo etnični zapor.
Prefektura v Gorici je v skladu z uredbo Minniti-Orlando, ki jo je uvedla Renzijeva vlada, objavila razpis za dodelitev upravljanja CPR (Stalni center za repatriacijo, nekdanji CIE in še zgodnejši CPT) v nekdanji vojašnici Polonio v Gradišču ob Soči (GO). Prvi možni datum začetka je 1. junij 2019.
Od odprtja CPT leta 2006 je bila v nekdanja vojašnica Polonio v središču polemik, sodnih preiskav, protestov in dogodkov, ki jih organizirajo protirasistične in solidarnostne mreže. Priporniki so v preteklih letih izvajali različne prakse odpora, tudi v obliki samopoškodb, in povzročili veliko uporov, kar je vodilo do zaprtja centra leta 2013, po smrti Majida El Kodre.
CPR je dejansko zapor, katerega “priporniki” (ne »pridržani«, ker je interniranje v CPR določeno zupravnim ukrepom, ne s kazensko sankcijo) ne morejo zapustiti. Objekt v Gradišču je znan predvsem po podobnosti z najbolje varovanimi zapori, kar se kaže v razdrobljenosti prostorov, prisotnosti rešetk, ki pokrivajo tudi notranja dvorišča, pri pritrjevanju pohištva na stene in tla.
Preiskovalni sodnik na goriškem sodišču je leta 2014 opredelil življenjske pogoje v njem kot »nečloveške«.
CPR je totalna institucija za nadzorovanje oseb, ki vzpostavlja hierarhijo med državljan*kami/i in nedržavljan*kami/i na podlagi rasne pripadnosti, družbenega razreda, potnega lista. To je kraj segregacije, kjer je mogoče biti zaprt do 180 dni (v skladu z novo omejitvijo, določeno v Salvinijevem varnostnem odloku), preprosto zaradi posedovanja dovoljenja za prebivanje, ki mu je potekel rok veljavnosti. To je pravna ostudnost, ki ne zagotavlja minimalne zaščite, ki jo priznava italijanski pravni sistem za zapornice in zapornike.
CPR je le zadnji člen v verigi, ki se začne z neokolonialnim gospodarskim izkoriščanjem tako imenovanih “držav v razvoju”, tudi z vojaškimi intervencijami, neposredno ali prek posrednikov, ki ustvarjajo večna “destabilizirana” območja, ki jih je mogoče zlahka izropati. Ta sistem prisili milijone ljudi, da se selijo in poskušajo doseči Evropo. Zaradi nezmožnosti pridobitve potrebnih vizumov za zakonit prehod meje so se prisiljeni gibati ilegalno, plačevati trgovce z ljudmi in se
soočati z napornimi in zelo nevarnimi potovanji.
Evropske države boj proti migracijam prenašajo na različne brezvestne subjekte: na libijske vojaške poveljnike (na primer na sporazume, ki jih je podpisal nekdanji italijanski minister Minniti in ga je obnovila vlada Liga-M5S); Erdoğanu, za katerega je EU plačala 3 milijarde EUR; Policijam Hrvaške, Srbije in Madžarske, ki so že dolgo obtožene nasilja nad migranti na balkanski poti.
Kljub propagandi pa ta boj ni namenjen blokiranju pojava, ki je po svoji naravi neustavljiv, temveč,da so te meje prava mesoreznica, naprave primerne za preoblikovanje tistih, ki jim je uspelo, všibke osebe, ki so se pripravljeni pustiti izsiljevati, da bi ohranili nagrado za težko potovanje. Prav
zaradi tega zakon Bossi-Fini iz leta 2002 povezuje pogodbo o zaposlitvi in obnovitev dovoljenja za prebivanje, pri čemer tiste, ki prihajajo brez vizuma, prisilijo, da sprejmejo delovne pogoje, ki so pogosto nepredstavljivi za državljane EU, da le ne bi tvegali deportacije.
CPR so končni odvračilni dejavnik za tiste, ki se mislijo upreti temu peklenskemu mehanizmu.
To je sistem, ki si prizadeva, da bi tuje delavce lahko izkoriščala podjetja, kar ustvarja delitve in konkurenco med samimi delavci, kar omogoča reakcionarnim in rasističnim silam, da gradijo svoje politične agende, ki špekulirajo o vojni med revnimi, ki so jih povzročile svetovne sile.
Prelomitev te verige je temeljnega pomena za začetek izgradnje odprte, solidarne in vključujoče družbe.

Začnimo s prvim členom: začnimo s CPR v Gradišču!

NEDELJA, 9. JUNIJ ob 15.00, Trg Unità, Gradišče ob Soči

Smo množična in heterogena skupščina, ki se ne zbira pod nobeno zastavo. Zato prosimo, da na čelu shoda ni nikakršnih simbolov organizacij, da si ne bi kdorkoli lahko lastil shoda. Obveščamo vas tudi, da ne bomo dopuščali simbolov političnih sil, odgovornih za rasistične zakone.

Questa voce è stata pubblicata in Iniziative, Segnalazioni. Contrassegna il permalink.